Nekdo je zvonil na vratih. Odprl sem in pred mano sta stala dva mlada moška. Bila sta iz Rdečega križa. Zbirala sta “za dober namen”. Ljudje nas pogosto prosijo za pomoč, tudi za denar. Na naša vrata potrka predstavnik neke organizacije; berač nas pred supermarketom prosi za denar ali hrano. Nekdo nas osebno nagovori, ker nekaj potrebuje. V Nemčiji in še bolj po svetu je veliko potreb, zato se je res težko odločiti, komu naj pomagamo.

To je predstavljalo težavo že kristjanom v Makedoniji, saj so želeli pomagati kristjanom v Jeruzalemu, ki so bili obubožani zaradi razlastitve in preganjanja. Kljub svoji revščini so dali veliko, saj so “najprej /…/ dali sebe na razpolago Gospodu, pa tudi nam”, apostolom (v. 5 ŽNZ).

Pri Bogu ni pomembna količina, temveč predvsem spodbuda. Ko je Jezus nekoč opazoval ljudi, ki so v templju dajali svoje darove v daritveno skrinjico, je pohvalil neko vdovo: “Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje” (Mr 12,43.44).

Vsak od nas se mora sam odločiti, koliko bo dal in za kakšen namen. “Vsak naj se sam odloči, koliko bo dal. Nikogar ne silite, da bi dal več, kot v resnici želi dati. Bog ceni tiste, ki dajo z veseljem,” piše Pavel (2 Kor 9,7 ŽNZ).

To je lažje, če upoštevamo določena načela, kot je vnaprejšnje določanje zneska daru. Upoštevajte to pri svojem proračunu in na začetku meseca ta znesek dajte na stran. Če želite darovati, imejte v mislih Božji delež (desetino), znesek, ki ga potrebujete zase in za svoje bližnje, in potrebe svoje cerkvene skupnost in okolice.

Če se zavedamo Božje dobrote in razumno uporabljamo svoje darove, bomo lahko pomagali tudi ljudem v stiski. To sem že velikokrat izkusil.

Günter Schlicke