Prvič sem se s pripadnikom kraljeve družine srečal v gozdu Callenberg, ko nam je dedni princ Hubertus Saško-Coburški-Gotha prodal božično drevo.

Drugo srečanje je bilo v Heidelbergu, ko sta bila na obisku princ William in Kate (njuna uradna naziva sta vojvoda in vojvodinja Cambriška); pozdravil sem ju skupaj s tisoči drugih ljudi. Potem sem razmišljal o tem, kaj bi moral narediti, da bi videl britansko kraljico Elizabeto II. Spraševal sem se, ali bi se bilo mogoče preprosto dogovoriti za obisk. Ker me je zanimalo, sem pobrskal po Googlu in prebral, da se uradni sprejem pri “njenem veličanstvu kraljici Elizabeti II.” opravi med njenim delovnim časom in traja približno 20 minut.

K njej so povabljeni določeni ljudje iz politike, vere ali vojaškega vodstva ter tudi umetniki, glasbeniki in ljudje, ki so dosegli izjemne dosežke. Povabilo je znak, da kraljica priznava njihovo delo ali dosežek. Kraljica izkoristi ta čas, da jih bolje spozna in jim v zameno omogoči nepozabno kraljevsko izkušnjo.

Če želim govoriti s kraljem vesolja, mi ni treba rezervirati termina, prav tako čas ni omejen na 20 minut. Nebesa ne poznajo omejenega odpiralnega ali prazničnega časa. In kar je najpomembneje: v njegovih očeh sem dragocen – ni mi treba biti politik, duhovni vodja ali voditelj. Ni mi treba priti pred njega z zgodbo o uspehu. Ni mi treba upati na naključno srečanje ali čakati ure in ure samo zato, da bi ga videl.

Kralj vesolja, naš Bog, ki ga lahko imenujemo Oče, nas čaka. K njemu lahko pridemo kadar koli, se z njim pogovarjamo v molitvi in mu povemo, kar nam leži na srcu. Z nami želi imeti osebni odnos, saj smo njegovi otroci in nas ljubi.

Renee Kocur