Kadar Nova zaveza govori o vstajenju, nekateri mislijo, da je to le pobožna želja. Po smrti ljubljene osebe celo kristjani včasih pomislijo: Kaj, če je naše upanje na novo zemljo brez trpljenja, bolečine in smrti le iluzija?

Vendar se je z Jezusovo smrtjo na Golgoti in njegovim vstajenjem zgodilo nekaj odločilnega: začelo se je nekaj novega. Za Jezusove učence ni bilo dvoma: Kristus je vstal! Tistim, ki so kljub temu dvomili, je apostol Pavel podal zgodovinsko neizpodbiten dokaz. Zapisal je: “Prikazal se je [Jezus] Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali” (1 Kor 15,5–6).

Še bolj kot resničnost vstajenja je za nas, ki živimo dva tisoč let pozneje, pomemben njegov pomen: Jezus ima ključe groba in smrti. Vsi, ki mu sledijo, so lahko prepričani: “Ni vam treba žalovati, kot žalujejo ljudje, ki nimajo upanja v večno življenje. Če verujemo, da je Jezus umrl in vstal od mrtvih, lahko tudi zaupamo, da bo Bog obudil vse, ki so umrli z vero v Jezusa Kristusa, v življenje skupaj z njim” (1 Tes 4,13–14 ŽNZ). Iz tega Pavel sklepa: “Potem bomo za vedno z njim. Tolažite se med seboj s tem upanjem” (vr. 17–18 ŽNZ).

Vse od Jezusovega vstajenja na naš svet sije svetla luč. Novo življenje ni megleno upanje! Temelji na Kristusovi smrti in vstajenju, ki sta trdni točki v preteklosti. Čeprav je smrt boleča, ne pomeni konca. Nekaj je gotovo: najboljše je še pred nami!

Manfred Böttcher