Neizpolnjena hrepenenja, ošabnost, zloraba oblasti in nepremišljena zasilna rešitev so služkinjo v Abramovem gospodinjstvu pripeljali do obupa. Zato je bežala proti Egiptu, v svojo domovino (v. 7). Kdo ve, morda bo tam življenje bolj znosno.

Nenavadno je, da je prav v puščavi – v tem osamljenem, suhem in nevarnem kraju – srečala nebeškega angela. Bog je pričakoval, da se bo mlada ženska vrnila v krizno okolje in se ponovno izpostavila vsem nevšečnostim. Obenem pa ji je obljubil izjemno blagoslovljeno prihodnost – pravzaprav je prejela isto obljubo, ki jo je dobil že Abraham.

Zaradi vsega tega je Hagara spoznala, da jo Bog vidi. Ne le kot del skupine, ampak tudi kot posameznico – njo, ki bi jo zlahka spregledali, ker je bila kot ženska, tujka in služabnica le redko deležna spoštovanja. V zgornjem odlomku jo je Bog poklical po imenu.

Čeprav se njeno okolje in čas razlikujeta od mojega, me ta zgodba zelo navdušuje, ker mi razkriva, da se lahko Bog sreča z nami tudi v »puščavi« – ko se spopadamo z osamljenostjo ali porazom – in nam da svoj blagoslov tudi v okoliščinah, ko tega ne bi pričakovali. Seveda nas Bog včasih postavi pred veliko preizkušnjo in težave nam niso prizanesene. Vendar ne smemo pozabiti, da nas Bog vidi in pozna. On nas vidi – četudi smo precej neopazna oseba, ki ni deležna nobene pozornosti. Vidi nas tudi takrat, ko mislimo, da je nezanimanje ali celo zavračanje drugih ljudi upravičeno. Nič in nihče ne more odvrniti Boga od tega, da ne bi sočustvoval z nami in se zanimal za nas. Niti mi sami ne.

Rinaldo G. Chiriac