Potem ko je Pavel dar pravičnosti samo po veri znova postavil v središče pozornosti negotovih kristjanov, jim je pojasnil še, kaj je pomembno v vsakdanjem življenju vere. Kjer Kristus vodi vernikovo mišljenje in voljo, tam tudi njegov Duh deluje za dobro. Pavel je govoril o “sadu Duha”, kar pomeni dobre lastnosti, ki ustvarjajo in ohranjajo skupnost. Ker so usmerjene v dobro bližnjega, dajejo življenju smisel.

Najmočnejša spodbuda za delovanje izvira iz spoznanja, da so moja dejanja smiselna. Dejanja in življenjske izraze, ki služijo višjemu namenu, imamo za smiselne. Najvišja vrednost vseh dobrin je življenje. Zato lahko rečemo: smiselno je tisto, kar služi ohranjanju in izgrajevanju življenja.

Mnogi ljudje se sprašujejo o smislu življenja. To vprašanje je zgolj teoretično. Življenje kot najvišja dobrina ni človekovo delo – podaril nam ga je Bog v želji, da bi ga ohranili in posredovali naprej. To lahko sprejmemo ali zavrnemo.

Ali ima moje življenje smisel? Ker mi je življenje dano kot najvišja dobrina, je dobro in smiselno, da obstajam – vse od prvega pa do zadnjega diha. Moje rojstvo je bilo vir veselja in skrbi mojih staršev, pravzaprav motivacija za njihovo življenje. Ko sem odraščal, sta predano skrbela zame. To je predstavljalo velik del njunega življenjskega smisla. Kot odrasel doživljam smisel življenja v svojem obstoju za družino in druge ljudi. Če bom na stara leta odvisen od skrbi in pomoči bližnjih, bodo ti v svojih dejanjih do mene doživeli del svojega življenjskega smisla. Ali ima torej moje življenje smisel? V tej luči ga zagotovo ima.

Thomas Domanyi