Čas velikih želja je spet tu! Vse leto ni izraženih toliko želja kot tik pred božičem in novim letom. Ko sem pisala praznične voščilnice, sem bila še posebej pozorna na to. Ljudje drug drugemu želijo zdravja, sreče, dobrega počutja, uspeha in še veliko več.

Kaj, če izgubim službo, ki mi je zagotavljala preživetje? Kaj, če se mi bo zdelo, da se vse ruši? Kaj, če si ne bom več upala družiti se z ljudmi, ker ne bom kos njihovim vprašanjem? Kaj ostane, ko se zdi, da je vsega konec, da je vse minilo in da življenje nima več nobenega smisla? Takrat so tudi dobre želje neuporabne. V takih trenutkih visijo nad nami oblaki težki kot svinec. A če jih pozorno pogledam, se vendarle premikajo in občasno se toliko razmaknejo, da izza njih pokuka sončni žarek. Sonce vedno sije – tudi za najdebelejšimi oblaki.

Na nekaterih rojstnodnevnih voščilnicah lahko preberete droben stavek: “Ko misliš, da ne moreš več naprej, od nekod posveti majhna luč.” Življenje se pogosto obrne, ko ne pričakujemo.

Tudi Pavel in Peter sta imela vedno pripravljene dobre želje, vendar so bile drugačne; šle so globlje. Želela sta mir, Božjo milost in Jezusovo ljubezen. Mir pogosto ozdravi ljudi. Njihova duša je pomirjena in tudi telesu se godi dobro. Janez je Gaju zaželel, da bi mu bilo v vsem dobro, “kakor je dobro tvoji duši” (3 Jn 1,2). Jezus je vedno ozdravljal z željo, da “so ti odpuščeni grehi,” ali z besedami “tvoja vera ti je pomagala”.

Jezus je moral učencem pogosto reči: “O, maloverni!” Kako pa je z mano? Kje je moja vera v tega Gospoda? Kje je moje zaupanje v pomoč tega velikega Boga? Vsem želim Božjo milost in mir, Jezusovo ljubezen, vero vanj in trdno zaupanje v Jezusa, našega Odrešenika.

Kathi Heise