Sem velika ljubiteljica muzikalov. Zelo me navdušuje moč glasov, igralski talent in scenografija, s katero se na odru pričarajo tudi resnične zgodbe, ki se dotaknejo človeških src. Dolgoletne sanje so se mi uresničile, ko sem v Kölnu imela priložnost obiskati muzikal Miss Saigon. Glasovi, uprizoritev, scenografija, čustva in zgodba so me močno ganili.

Kim, 17-letno vietnamsko dekle, in Chris, ameriški vojak, ki je bil med vojno nastanjen v Vietnamu, se zaljubita in želita deliti življenje drug z drugim. On jo želi odpeljati v Ameriko, vendar ju vojna nenadoma dramatično loči. Po treh letih nočnih mor in žalosti Chris zaživi novo življenje v ZDA in se poroči. Kim vsak dan upa in čaka, da se bo Chris vrnil ter njo in njunega sina Tama odpeljal v Ameriko. Sinu vedno znova obljublja boljše življenje, ko bo prišel njegov oče in oba odpeljal v svet brez lakote in sovraštva, v deželo polno priložnosti in sanj. Ko Chris izve, da je Kim živa in da imata skupnega sina, se odloči, da ju bo finančno podprl, in odleti na Tajsko. Njeno srce se zlomi, ko izve, da je Chris poročen. Iz ljubezni do Tama se ubije in Chris ga mora vzeti s seboj v Ameriko.

Kadar se ljudje žrtvujejo za druge ali zanje dajo svoje življenje, je motiv vedno ljubezen. Verjetno je tako zato, ker se je Bog, ki je sam po sebi ljubezen, daroval za nas ljudi. Iz ljubezni do nas, njegovih bitij, njegovih otrok, je njegov Sin Jezus Kristus umrl na križu. Tako bodo lahko vsi, ki verjamejo vanj in v njegovo nedojemljivo, brezpogojno ljubezen, v večnosti uživali življenje brez žalosti in bolečine.

Muzikal Miss Saigon se konča s Kimino smrtjo, vendar sem vesela, da se ta druga zgodba ni končala z Jezusovo smrtjo, ampak z njegovim vstajenjem tretji dan. On živi, da bi tudi mi lahko živeli.

Nicole Günther