Tromsø na Norveškem je vsekakor vreden obiska. Sodobna Arktična katedrala je postala simbol tega čudovitega mesta. Cerkveni prostor je ravno prave velikosti: dovolj velik, da vzbuja strahospoštovanje, a hkrati dovolj majhen, da izžareva domače vzdušje; slednje podpirajo tudi udobne zofe.

Tudi stolnica me je prevzela. Je preprosta lesena zgradba, ki pa zaradi prijetne svetlobe deluje zelo vabljivo. Namesto običajnega križa je tam podoba vstalega Kristusa, ki stopa iz grobnice, opremljena z napisom: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Polnočni koncert z ganljivo skandinavsko glasbo je bil zame zelo čustveno doživetje.

To so trenutki, ko se počutim posebej blizu Bogu. Seveda so pomembni tudi razmišljanje, študij ali izmenjava misli, kot je svetopisemski pogovor, vendar so prav ti čustveni dogodki tisti, ki nagovorijo moje srce in mi pravijo: »Bog ti želi dobro!« Takšno cerkev si želim. Ta ne bi smela biti le kraj, kjer se srečujemo kot skupnost, temveč tudi kraj, kjer mi je Bog blizu.

To hrepenenje po Božji bližini je čutil tudi David. Zanj je Božja hiša povezana s pripravljeno mizo in polnim kelihom, s prijetnim vonjem po olju maziljenja, z dobroto in usmiljenjem. Prepričan sem, da David z zadnjim stavkom tega čudovitega psalma ni mislil le na daljno večnost, na prihajajoči raj, temveč tudi na sedanje življenje.

Poskrbimo, da bodo naše cerkve kraji, kjer je prisotna Božja bližina, kraji dobrega počutja, medsebojnega sprejemanja, skupnosti in varnosti. Teh lastnosti ne ustvarjamo zgolj z načinom gradnje ali opremo, temveč predvsem mi sami, ljudje, ki pripadamo cerkvi.

Iz Tromsøja domov odnašam željo: da bi bile naše cerkve Božja hiša, ki jo lahko sooblikujem in v kateri bom ostal za vedno.

Andre Zander

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025