Abram velja za enega izmed junakov vere v Svetem pismu, čeprav poročila o njem kažejo, da Bogu ni zaupal ves čas. O njem sta sicer zapisani dve veliki dejanji vere – odhod iz domovine in skorajšnje žrtvovanje sina Izaka, toda vmes najdemo manj junaška poročila. Tako je svojo ženo, ki je kralju padla v oči, dvakrat izdal za svojo sestro, da bi se izognil nevarnosti, da bi ga ubili. Le Božje posredovanje je preprečilo najhujše (prim. 1 Mz 12,10–20; 1 Mz 20). In ko je Bog Abramu obljubil, da bo pri stotih letih s Saro dobil sina, se je nejeverno zasmejal (prim. 1 Mz 17,15–19).

Toda približno petnajst let prej se je zgodil dogodek, o katerem poroča naše besedilo za razmišljanje. Abram je ponovno dvomil, da bo sploh dobil lastnega potomca, in to tudi izrazil pred Bogom (prim. 1 Mz 15,2.3). Bog pa je vztrajal pri svoji obljubi in število potomcev primerjal z zvezdami na nočnem nebu. Abram je takrat zaupal obljubi.

Ta dogodek je za nas pomemben, ker Pavel v pismu Rimljanom citira prav te vrstice, da bi pojasnil, da ljudje pred Bogom nismo opravičeni na podlagi kakršnih koli del, temveč po veri (prim. Rim 4,1–5. 16–25). Na Abramovem primeru je ponazorjeno, kakšna je takšna vera: gre za zaupanje v Božje obljube, ki nam jih je dal na podlagi odrešenjskega dela Jezusa Kristusa. Njihova izpolnitev se zdi malo verjetna, podobno kot se je zdela malo verjetna tudi izpolnitev obljubljenega potomstva za Abrama in Saro – zato je zaupanje v Boga ključno. Pri tem Abramovo zaupanje takrat še ni bilo tako globoko kot več kot trideset let pozneje, ko je bil na Božji ukaz pripravljen žrtvovati svojega sina Izaka. Torej nam ni treba biti junaki vere, da bi nas Bog razglasil za pravične.

Werner Lange

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025