Kaj se je dogajalo z nekdaj poganskimi Kelti? Pavel je skupnost, ki jo je ustanovil v Galatiji, opomnil na njihove poganske čase. Zakaj bi se nekdo, ki je sprejel osvobajajoče sporočilo evangelija, želel vrniti k svojemu staremu življenju in veri?

V prejšnjih vrsticah najdemo namige o ozadju tega razvoja. Pojavili so se (judovski) kristjani, ki so Galačane prepričali, da je izpolnjevanje pravil in postave nujno za pridobitev gotovosti zveličanja. To pa je Galačane pripeljalo do zanje logičnega zaključka, da se njihova nova in prejšnja vera ne razlikujeta. Ponovno so imeli opravka z bogom, ki ga je bilo treba pomiriti z držanjem postave. V takem primeru se človek pač rad vrne k tistemu, kar mu je že znano.

Zato je Pavel Galačanom skušal pojasniti, da je fokus krščanske vere drugje. Pri tem je uporabil izraz Aba – ati, očka. Ljubeč oče išče odnos, tudi ko delamo napake. In nato je Pavel rekel še nekaj zelo pomembnega: nismo le Božji otroci, temveč smo prejeli celo istega Duha, kot ga je imel Jezus. Kakšna izjava! Kakšen izziv!

Zgodba o Galačanih me spominja na zgodovino protestantov. Potem ko je Luter fokus vere postavil na milost, so tako imenovani reformirani pod Calvinom poučevali posvečenje in strog nadzor nad vedenjem. Zdi se, da ima človek s svobodo in izzivom vere, ki temelji na odnosu, precejšnje težave. Red in poslušnost se sprva zdita pomembnejša in varnejša. To pa vodi v vero tipa »prav ali narobe«. In to na koncu spet privede do strahu in negotovosti.

Ali lahko današnji dan začneš z zaupanjem v Boga, ki te išče in spremlja? To vsekakor Pavel ne želi le Galačanom, ampak tudi tebi.

Jan Doubravsky

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025