Stavek odpira vprašanje, ali nas Bog vodi v skušnjavo, kar Jakob zanika: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ›Bog me skuša.‹ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,13.14). V aramejščini, jeziku Jezusa, postane to jasneje: »Izpelji nas iz skušnjave.« Ta ponižna prošnja priznava, da lahko brez Božjega vodstva hitro zaidemo v težave. Je priznanje, da smo odvisni od Boga, da nas varuje pred moralnimi pastmi življenja. Razodeva željo po osvoboditvi od hudega in po tem, da bi ostali zvesti Bogu.

Zanimiva je razlika med skušnjavo in hudim: skušnjava je tisto, kar pristopi k človeku, hudo pa tisto, kamor skušnjava lahko vodi. Molitev, ki nam jo je podaril Jezus, je klic iz globin srca po Božji pomoči in varstvu v preizkušnjah, da bi ostali na njegovi dobri poti. Prosi za nenehno Božje spremljanje in hkrati opozarja na njegovo pomoč, saj v skušnjavi s strani hudega nismo sami.

S to prošnjo se priznava tudi napetost med Božjo suverenostjo in človekovo svobodo. Čeprav nas Bog lahko vodi, ima v tem procesu odločilno vlogo naša lastna odločitev. Z željo, da bi me Bog izpeljal iz skušnjave, prosim za varstvo pred lastnimi sebičnimi, prevejanimi željami. Priznavam svojo človeško naravo z njenimi slabostmi in zavestno prosim za Božje vodstvo in njegovo zaščito pred vsemi moralnimi izzivi. Vrstica iz očenaša v sebi nosi željo po duhovni rasti.

Z molitvijo stopamo pred Boga in mu izražamo svoje zaupanje v njegovo vodstvo. On pozna naše človeške omejitve in nas kljub temu ljubi. Prošnja izraža globoko povezanost med vero v Kristusa, priznavanjem naše nepopolnosti in odvisnostjo od Božje odpuščajoče milosti.

Nicole Günther

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025