Od stoletnih poplav leta 2002 je minilo že 23 let. Nekaj pa ne bom nikoli pozabil, in sicer fotografije, ki je zaokrožila po medijih: dva moška gazita po vodi, vsak od njiju nosi nahrbtnik in plastično vrečko. Televizijski poročevalec pojasnjuje: »V tem nahrbtniku in tej plastični vrečki nosita vse, kar jima je uspelo rešiti.«

Bi nahrbtnik in plastična vrečka zadostovala, da bi rešil tisto, kar mi je zares pomembno? Če pomislim na vse, kar vzamem s seboj na potovanja, predvidevam, da bi v takšni situaciji potreboval srednje velik tovornjak! Vendar je to nerealno, saj se bom nekega dne moral ločiti od vsega, kar sem do takrat imel za nepogrešljivo.

Ko se bo Jezus Kristus vrnil, bo vse v trenutku postalo brez vrednosti: naše blagostanje, oblačila priznanih znamk, draga hiša, poklicni uspehi … Bi bila rešitev v tem, da že zdaj vse zavržemo in gremo skozi življenje le z nahrbtnikom in plastično vrečko? Zagotovo ne! Pavlov nasvet je hkrati zelo prizemljen in zelo duhoven: na vse moramo gledati kot na izposojeno in se ne pustiti navezati na to.

Uporabljati in uživati, kot da bi bilo izposojeno. Živeti v lepem kraju, a se ne imeti za nekoga, ki je že na cilju potovanja. Urediti si udoben dom, a hrepeneti po domu, ki ga je Jezus pripravil za nas. Uporabljati sodobna tehnična sredstva za širjenje evangelija, a zaupanja ne polagati v tehniko, temveč v Božjega Duha. Uporabljati družbena omrežja, ne da bi pri tem zanemarili negovanje oprijemljivih medčloveških odnosov.

Ko bomo nekega dne stali pred Jezusom, s seboj ne bomo imeli niti nahrbtnika niti plastične vrečke. Bomo pa imeli ljudi! Naše otroke, na primer. Ali ljudi, ki nam jih je Bog postavil na pot, da bi s srečanjem ali odnosom z njimi naredili razliko v njihovem življenju. Vlaganje v ljudi ima prihodnost in obstoj – ker je Jezus za to že opravil največjo investicijo.

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025