Pravijo, da je človek krona stvarstva. Potem ko naj bi Bog ustvaril naš planet, rastline in živali, naj bi bil kot vrhunec ustvarjen človek. Ob natančnem branju besedila pa ugotavljam: krona stvarstva ni človek, temveč sobota. Ona je tista, ki stoji na koncu tedna stvarjenja, ne človek. Življenje prvih ljudi se začne s sedmim dnem, dnem počitka, soboto. To je pomembna misel, kajne? In ima ogromen teološki pomen.

V našem svetu moramo delati, preden si smemo odpočiti. Počitek si moramo zaslužiti. Ko delamo šest dni, si lahko s čisto vestjo odpočijemo sedmi dan. Toda pri Bogu je drugače. On gre v predplačilo; ustvaril je svet, delal je, da bi bila prva izkušnja človeka dan počitka.

V tem se skriva sporočilo o opravičenju po veri: sola fide – samo po veri. Z lastnimi dosežki si odrešitve ne moremo zaslužiti (prim. Rim 3,24). Je darilo, prva izkušnja, ki jo ljudje doživijo z Bogom. Šele kdor je prepričan v svojo odrešitev, se lahko sproščeno loti dela v naslednjih šestih dneh.

Omeniti želim še en vidik. Ljudje so ponosni na svoje dosežke, na tehnične pridobitve, na napredek, ki je nastal s kreativnostjo in trdim delom. Vsakoletna podelitev Nobelovih nagrad je simbol tega, česa vse so ljudje sposobni. Vendar je pretirano povzdigovanje človeških dosežkov privedlo do tega, da za Boga ni več prostora. Človeški genij očitno ne potrebuje Boga za reševanje problemov tega sveta.

Začetek človeškega življenja s sedmim dnem zato pomeni preusmeritev pogleda stran od človeških sposobnosti k Bogu, Stvarniku nebes in zemlje.

Roland Nickel

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025