Zakaj je Jezus povedal tako nenavadno zgodbo? Z zavestno ekstremnimi opisi namreč ni podal dobesedne resničnosti. Kajti v tem primeru bi tisti, ki so domnevno v nebesih (v Abrahamovem naročju), imeli nenehno pred očmi tiste, ki trpijo peklenske muke, kjer bi zadostovala že kapljica vode na konici jezika, da bi ublažila bolečino. Kaj je torej Jezus mislil s to zgodbo? Vredno je prebrati celotni odlomek besedila.

Jezus je povzel takrat znano in priljubljeno ljudsko pripoved ter jo prilagodil svojemu namenu. S tem je ostal zvest samemu sebi, saj je pogosto uporabljal znane stvari kot zgled za svoje nauke. Pojasnil je, da naj bi zgodba jasno pokazala naslednje: čudeži niso zagotovilo za vero. To doživljamo tudi danes. Nekdo navdušeno opisuje svojo čudovito izkušnjo vere, z vidika drugega pa gre za čisto naključje, ki nima nobene zveze z Božjo previdnostjo.

Čeprav si človek včasih še tako močno želi Božjega čudežnega posredovanja, je trdna podlaga za vero lahko le Božja beseda.

V nobeni drugi priliki Jezus osebi ni dal imena. Ne izgubljeni sin ne njegov brat nista dobila imena, prav tako ne ženska, ki je našla izgubljeno drahmo, ali kateri od dolžnikov v drugi priliki. Tukaj pa je Jezus podelil ime, in sicer ime Lazar. To ni moglo biti naključje. S tem poimenovanjem je Jezus poudaril svoj namen, saj je Lazarjeva obuditev od mrtvih pri nekaterih utrdila vero, pri drugih pa izzvala načrt, da bi ga ubili. Večkratno zavračanje Jezusa s strani njegovih sodobnikov je dokaz, da celo številna ozdravljenja, ki jih je opravil, niso samodejno spremenila ljudi v njegove sledilce.

Ostaja dejstvo: »Človek […] živi […] od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust!« (Mt 4,4). Dobro je, če poznamo Božje besede. Naj bodo tudi danes naš temelj.

Matthias Müller

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025