Sem eden rednih prejemnikov časopisa BogiZeitung, ki bralcem omogoča vpogled v šolsko življenje seminarja Schloss Bogenhofen. V njem se veliko poroča o življenju, žal pa občasno tudi o smrti. Kot 73-letnik se močno zamislim, ko berem o smrti mlajših ljudi. Tako sem pred kratkim tam bral o učitelju, ki je moral skleniti svoje življenje pri 65 letih. Meni je bilo podarjenih že osem dodatnih let. To so leta upokojitve, ki jih človek lahko oblikuje bolj svobodno kot delovna leta, v katerih moraš izpolnjevati zahteve posameznih delodajalcev. In želim si še več let na tej zemlji. Kljub temu pa izjava »nimam časa« sodi v pogosto uporabljeno besedišče upokojencev.

Zlasti v zadnjem življenjskem obdobju bi si morali zastaviti vprašanje: Kako ravnam s svojim časom? Kaj še lahko storim? Kaj želim še doseči? Malo verjetno je, da se nam bo zgodilo tako kot Ezekiju, ki mu je bilo neposredno rečeno: »Uredi svojo hišo, kajti umrl boš.« Vendar pa takšne napovedi doživljamo že takrat, ko se na primer pri rakavem obolenju degenerirane celice razširijo po celem telesu. Takrat je v mnogih primerih konec povsem predvidljiv.

Ali smemo v takšnih nujnih situacijah upati, da se bo zgodil podoben čudež kot pri Ezekiju, ki mu je bilo podarjenih še petnajst let življenja (2 Kr 20,5–6)? V vsakem primeru bi morali storiti najprej omenjeno; namreč urediti svojo hišo. Vse bi morali spraviti v red, kar nas še obremenjuje. In Boga lahko iskreno prosimo za pomoč in ozdravitev. Čas Božjih čudežev ni potekel. Jezus je svojim učencem dal posebno obljubo: »Nebeško kraljestvo se je približalo. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,7.8). V brezupnih situacijah pogumno prosimo za Božjo pomoč. On bo za vsakega izmed nas sprejel pravo odločitev.

Gunther Klenk

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025