“Pač se pelji na črno! Saj gre samo za eno postajo.” Moja nova služba sploh ni bila tako daleč, a na žalost je moja vozovnica veljala le do postaje tik pred novo cono. Kako nadležno. Vozovnica, ki sem jo že imela, je bila zelo draga, zdaj pa naj bi samo zaradi ene same postaje doplačala še trideset evrov? Trideset evrov mesečno zame ni bilo malo, saj delam honorarno. Ker pa nisem želela goljufati, sem ugriznila v kislo jabolko in plačala.

Kljub temu sem morala od drugih poslušati, da je to popolnoma nepotrebno in da me že ne bodo dobili. “Ne, tega ne morem storiti. Bog ne želi, da goljufamo!” sem odločno odvrnila. Čeprav sem vedela, da ravnam prav, sem bila v sebi vseeno malo jezna.

Nato sem dobila idejo. Zakaj preprosto ne vprašam svoje šefice, če bi mi lahko kako pomagali? Sprva si nisem upala, saj sem tam delala šele kratek čas, a po dolgem omahovanju sem se odločila, da vendarle vprašam, ne da bi navedla konkreten znesek. “Lahko povprašam, vendar nisem prepričana, če vam lahko pomagamo,” je rekla.

Nekaj dni pozneje je prišla k meni. “Lahko vam pomagamo, vendar boste od nas dobili le trideset evrov.” Le?! To je bil natanko tisti znesek, ki sem ga potrebovala! Takoj sem Bogu poslala zahvalno molitev.

Se nam ne dogaja pogosto prav to? Včasih se znajdemo v situaciji, ko smo v skušnjavi, da bi izbrali lažjo, morda ne povsem pravilno pot, in si rečemo: Bog bo že zamižal na eno oko, če zdaj nisem povsem iskren. Saj bo razumel. Še težje je, ko nas ljudje, ki so nam blizu, celo spodbujajo k nečemu, kar ni v skladu z Božjo voljo. In že smo v precepu. Naj ali raje ne?

Bog nam ne pravi brez razloga: “Ne imej sam sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega” (Prg 3,7). Bog ve, kaj potrebujemo, ne bo nam odrekel dobrih darov in v mislih ima vedno le najboljše za nas.

Zato ostani zvest Bogu. Nagradil te bo s krono življenja!

Mabel Addai

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025