Puščave so območja z najmanj vegetacije na Zemlji. Poznamo peščene in ledene puščave, popolnoma gola območja brez rastlinja, vrhove visokogorij in polarna območja. Zdi se, da puščave posrkajo vse zvoke; skoraj nič ne odmeva. Človek je omejen sam nase, daleč naokoli pa so le kamni, pesek in nebo. Čuti se teža časa, ki pritiska na stvari. Veter skorajda ne pozna meja. Neskončna tišina preprosto obstaja.

Vedno znova slišimo o ljudeh, ki se za nekaj časa umaknejo v puščavo, se namerno izpostavijo pomanjkanju in upajo na določene spremembe ali nova spoznanja, medtem ko v tem pomanjkanju udobja vadijo duhovno in telesno disciplino.

Tudi Jezus se je umaknil v puščavo. Njegov cilj: najti navdih skozi nemoteno srečanje z Bogom. Hkrati pa je puščava tudi zanj postala kraj največje duševne obremenitve; preizkušnja živcev, kraj smrti in nevarnosti, ki se ji ni mogel izogniti. Tam ga je »hudič skušal«: žeja, lakota in vročina, poleg tega pa pokrajina, v kateri se ti od razmišljanja lahko zmeša. Štirideset dni je s kamelo ali brez nje dan za dnem hodil skozi pustinjo, v ušesih slišal le veter in lastne misli, videl kamne in prah ter še več kamnov. K temu je – kot piše naprej v Mateju 4 – prišel še hudič, ki se je v tej nemoči prilizoval Jezusu in mu obljubljal paket takojšnje pomoči, če bi se le obrnil k njemu. Toda Jezus na to ni pristal. Hudiča je odločno zavrnil, nakar se je zgodilo nekaj čudovitega: »Angeli so pristopili in mu stregli« (v. 11).

Hoja skozi puščave – to je globoko človeška izkušnja, tudi če nikoli nismo bili v Sahari, Gobiju ali Rub al-Haliju. V puščavah življenja, ko grozi, da se bo vse okoli nas sesulo, ko bi se najraje le umaknili in ne bi nikogar slišali ali videli, smo najbolj ranljivi in najbolj dovzetni za hudičeve dvome. Ravno takrat ti želim angele v človeški podobi, ki ti bodo stali ob strani in te oskrbeli s tistim, kar v tistem trenutku potrebuješ.

Beate Strobel

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025