”Ti si Bog, ki me vidiš” – to častno ime je pobegla sužnja Hagara dala Bogu, ki jo je nagovoril med begom pred svojo gospodarico in tamkajšnjimi nevzdržnimi razmerami. Vendar ne zato, ker bi ji Bog obljubil blagoslovljeno nadaljevanje poti v Egipt in dolgo, izpolnjeno življenje v domovini; tako kot bi morda od Boga pričakovali mi. Ravno nasprotno: Bog je Hagaro poslal nazaj in ji celo ukazal, naj se podredi svoji gospodarici. Kako nepričakovano! Na žalost Hagarina zgodba ostaja polna trpljenja. Velike težave v Abrahamovi hiši niso bile nikoli zares rešene.

Zakaj je potem Hagara počastila Boga s tem imenom? Bog je ni poslal nazaj kar tako, temveč z zagotovilom, da bodo njeni potomci postali velik narod. Takrat je bila to največja čast, ki jo je človek lahko prejel.

Poglavje prej je bila ta čast izkazana Abrahamu, zdaj pa jo je doživela prav Hagara – sužnja, tujka, najnižja po položaju, nesramna in nespoštljiva (1 Mz 16,4). To jo je tako ganilo in pretreslo, da je zmogla izreči le dve besedi: El Roí (”Bog, ki vidi”). Njeno čaščenje je bilo iskreno in je prišlo iz globine srca.

Biti viden za Hagaro v tej situaciji ni pomenilo le optičnega zaznavanja, temveč predvsem izkušnjo naklonjenosti, spodbude, tolažbe, objema, rešitve, časti in blagoslova.

Tako kot je Bog videl Hagaro, vidi vsakega človeka. Čeprav nekateri kristjani gojijo podobo Boga, ki uči o Božjem strogem, kaznujočem pogledu in mučno natančnem beleženju naših napak, Bog ni takšen. Boga lahko doživimo kot svojega ljubečega spremljevalca, kot ”soavtorja naše biografije” (Petra Halfmann, ”Du bist ein Gott, der mich sieht”, tinyurl.com/yzy5skar).

Tudi če Bog naših težav in skrbi ne reši vedno neposredno, daje tudi nam obljubo, ki pomeni največjo čast: ljubi nas in je z nami vse dni do konca sveta (Mt 28,20). Kako čudovito in tolažilno!

Andre Zander

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025