Včeraj zvečer se je na nebu naredil zid črnih oblakov. Veter se je okrepil in končno je začelo deževati. Močan, obilen dež po vročih, suhih tednih – in to vso noč. Kolesar, ki sem ga prehitel z avtom, bi si zagotovo želel priti domov suh. Toda mnogi ljudje so hrepeneli po osvežitvi. Ljubiteljski vrtnarji so pozdravili dež, ki je namočil njihove žejne rastline.

Ljudje v svetopisemskih časih so bili prepričani, da Bog zapre ali odpre pipo. Toda kateri bog? Če so bili v dobrih odnosih z napačnim bogom, je to lahko imelo usodne posledice. Nekateri so menili, da je že od nekdaj bog Baal v njihovi deželi odgovoren za dež in dobro rast. Drugi so bili prepričani, da je Stvarnik nebes in zemlje edini Bog, zato On odloča o dežju in suši.

Danes se skorajda ne srečujemo z vprašanjem, na katerega boga nasloviti svoje prošnje – našo željo po dežju ali lepem vremenu, po zdravju in življenjski moči, po dobri odločitvi ali blagodejnem sožitju. Kljub temu smo včasih negotovi glede tega, kaj konkretno lahko pričakujemo. Ali se Bog res lahko posveti našim težavam? Ali si to sploh želi? Ali pa se svet ravna po zakonu kaosa?

Prerok Jeremija v svoji molitvi pokaže trojno osnovno držo. Najprej je ponižen do Boga in življenja. Ljudje nimamo vsega pod nadzorom. Sami se ne znajdemo povsem odlično, tako da bi potrebovali le še malo Božje podpore ali ščepec sreče.

Drugič, Boga ne moremo prisiliti s svojo žrtvijo ali ga s svojo genialno idejo obrniti na dobro. Oseben in trajen odnos s Stvarnikom sveta je tisto, kar naredi razliko.

Tretjič, Bog ne izpolni vedno naših želja. Toda s povezanostjo z našim Stvarnikom v nas raste zaupna osnovna drža – upanje. Tako naše življenje uspeva.

Simon Krautschick

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025