Ta odlomek je del pridige, ki jo je Pavel imel v sinagogi na svojem prvem misijonskem potovanju. V njej je v nekaj stavkih na kratko povzel zgodovino Izraela. Kdor pozna vsaj nekaj dogodkov iz življenja kralja Davida, si bo morda začudeno mel oči. David – mož po Božjem srcu? To je morda veljalo, preden je bil poklican za kralja, a zagotovo ne za celotno njegovo življenje.

Pa vendar je David pri ocenjevanju kasnejših kraljev vedno znova postavljen za velik vzgled – za merilo, po katerem se meri druge (1 Kr 11,6.33; 15,11 itd.). Seveda je imel David tudi veliko dobrih in zglednih strani. O tem ni dvoma. Toda ali ga lahko kar na splošno označimo za moža po Božjem srcu? To gre vendarle nekoliko predaleč.

Ali ni bil to tisti mož, ki je prešuštvoval z ženo enega svojih vojakov in nato vse skupaj poskušal prikriti z naročenim umorom? Potem mu je zmanjkalo poguma, da bi postavil meje v svoji družini; posledica je bil upor, ki ga je bilo treba krvavo zadušiti. Ali ni imel poleg tega na vesti življenje 70.000 Izraelcev, ker se je lotil prepovedanega štetja ljudstva? To je le nekaj njegovih prestopkov, o katerih poroča Sveto pismo.

Morda bi kot moža po Božjem srcu lahko označili Daniela, zvestega Božjega preroka. Njemu niti njegovi nasprotniki niso mogli dokazati nobenega prestopka. Toda David? V temi starodavne zgodovine Izraela zasije luč evangelija! Ljudje nismo rešeni zato, ker bi bili tako čudoviti ali brezgrešni. Rešeni smo izključno zato, ker se kljub svojemu neuspehu zatečemo k Bogu, ”ki je velik v odpuščanju” (Iz 55,7). Bog takšno zaupanje rad nagradi. Težavo je namreč že zdavnaj rešil in čaka na to, da iskreno priznamo svojo izgubljenost in ga prosimo za pomoč. Takšen človek je bil David. In po takšnih ljudeh Bog hrepeni še danes.

Hartmut Wolf

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025