Spet je pošteno počilo. Tako močno je udaril po mizi, da so kozarci v omari zažvenketali. Ona je nanj histerično zavpila. Ko se je končno spet vrnil mir, sploh nista več vedela, kako je do prepira prišlo.

Naša čustva hitro uidejo nadzoru, ko smo izčrpani, razdražljivi ali utrujeni. Močni izbruhi čustev razkrivajo naše (neizpolnjene) potrebe. Jeza spada zraven, vendar pa ni nujno zla in grešna.

Če ton in način jeze postaneta groba, neobjektivna in žaljiva ali če ljudi ignoriramo, da bi jih kaznovali, smo prekoračili mejo “upravičene” jeze.

Apostol Pavel je takrat opazoval, kako so nekateri verniki takšno jezo izražali glasno in žaljivo (prim. Ef 4,31). S tem niso škodovali le svojemu zdravju, temveč so zastrupljali tudi medsebojne odnose. V njih se je naselila grenkoba in se razširila kot plevel. Pavel jih je zato opomnil: ”Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo.”

Upoštevajmo ta preprosti nasvet. Izročimo svojo jezo Jezusu, saj je obljubil: ”Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel” (Jn 6,37). Tako se lahko naša razburkana čustva postopoma umirijo. Povrne se notranji mir in naši odnosi se lahko zacelijo. Če pa se trmasto oklepamo svoje jeze, zastruplja našega duha. Grenkoba nas prežame kot slak, ki se pod zemljo razveja povsod in ga lahko odstranimo le z velikim naporom.

Če bi upoštevali nasvet Efežanom, bi mnogi odnosi obstali; otroci bi še vedno živeli pri starših in prijateljstva bi se ohranila. Celo nekatere bolezni bi ozdravili ali jih vsaj ublažili. Sosedje bi še naprej živeli v miru drug z drugim in marsikatera cerkvena skupnost bi ljudi lažje prepričala o spreminjajoči moči Božje ljubezni.

”Jezite se, a nikar ne grešite.” Pomisli na to danes, ko postaneš jezen. Ne dopusti, da sonce zaide nad tvojo jezo. S tem imam same dobre izkušnje in tudi tebi želim enako.

Günter Schlicke

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025