”Biti eno srce in ena duša” pomeni imeti globoko povezanost, imeti zelo tesne prijatelje, tvoriti enoto, živeti v velikem sožitju drug z drugim. Veliko ljudi uporablja ta rek, ne da bi vedeli, da izvira iz Svetega pisma. Takšno tesno vez si običajno predstavljamo v družini, med brati in sestrami ali med dolgoletnimi prijatelji. Toda v Apostolskih delih 4,32 niso mišljeni družinski člani ali dolgoletni prijatelji, temveč krščanska skupnost prvega stoletja. Skrivnost te tesne vezi v prvi krščanski skupnosti je že zdavnaj razkrita: Sveti Duh je apostole povezal tako močno, da so postali ”eno srce in ena duša”. Toda v čem se je kazala ta tesna povezanost? Pisec Luka v današnjem uvodnem besedilu poroča: ”Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.” Delili so si posvetne dobrine.

Težko si je predstavljati, kako bi takšna skupnost delovala danes. Pa vendar to vsakič doživim, ko se v cerkvi udeležim skupnega kosila. Takrat je zame skupnost eno srce in ena duša, kakor je opisano v Apostolskih delih 4,32. Vsak prinese svojo hrano in jo da na voljo vsem. Vsak si postreže z vsem, kakor da bi bilo njegovo. Na koncu imajo vsi korist od tega. Drugi so nas obogatili.

Ne le skupni obroki, tudi hišne skupine so primer ”enega srca in ene duše”. Človek odpre in da na razpolago svojo hišo ali stanovanje. Ne gre le za materialne dobrine – pripovedujemo in delimo svoje veselje, izkušnje, trpljenje in znanje. Bogati smo zaradi drugih.

Bogati smo, ker smo del Božje družine. Drugi se bogatijo zaradi nas, ko prispevamo svoje posvetne dobrine, pa tudi svoje duševne in duhovne darove. Prav to je Jezus naredil za nas in v tem bi ga morali posnemati.

Costel Cosman

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025