Psalm 43 se začne s prošnjo: ”Prisodi mi pravico, o Bog, in vodi mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo” (EKU). To spominja na vdovo iz Evangelija po Luku 18,1–8, ki prosi za isto stvar, sodnik, na katerega naslovi svojo prošnjo, pa se odzove precej razdraženo. Braniti nepomembno žensko pred tistimi, ki imajo v rokah vse vzvode moči v družbi, bi škodilo njegovi karieri. Poleg tega ima pomembnejše stranke.

Vendar je bilo in je na Orientu vse drugače. Tam določeno vztrajanje velja za vrlino. Skakanje v besedo je vljudno, saj kaže na živo zanimanje. Nenapovedan obisk pri nekom je znak prijateljstva, saj prijatelja lahko zmotiš kadar koli, ne da bi ga zares motil. In kdor dolgo vztraja pri svoji zadevi, pokaže, da misli resno. Drugi kraji, drugi običaji.

”Gospod sodnik, vi to zmorete! Kar upajte si revni vdovi podeliti pravico zoper mogočneže!” Sliši se skoraj kot spodbujanje otroka, ki se uči voziti kolo, ali kot vabilo v boj proti Goljatu.

S tem ta ženska dregne v sodnikovo šibko točko: njegov čut za čast. Izkaže mu čast, saj mu zaupa nekaj, česar ne bi naredil nihče drug. S tem mu pove, da je boljši od sodelavcev; pravičen, ker se ne ozira na osebo.

Kako pa je z Bogom? Ali ga lahko spravimo ob živce? Ne; nasprotno: ”Prosite in vam bo dano” (Mt 7,7). Kolikokrat nas Bog Svetega pisma vabi, naj ga prosimo?

Aramejska beseda za molitev je salaat, ki pomeni ”nastaviti past” in ”čakati”. Tako kot fotograf, ki v svojem skrivališču v afriški savani dneve in dneve upa, da bo naredil posnetek leta; tako kot nekdo, ki vsakih nekaj minut pogleda na svoj telefon, ker komaj čaka na sporočilo – tako smemo tudi mi vztrajati v molitvi.

Svetopisemski koncept potrpežljivosti vključuje vztrajnost. Stanovitnost svetih (Raz 14,12) je nasprotje obupavanja. Čeprav naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo, lahko neprestano molimo, saj ga s tem častimo.

Sylvain Romain

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025