Kakšna obljuba! Mnogi te besede slišijo na porokah. Tudi z možem sva si jih izrekla kot poročno zaobljubo.

Vendar Ruta tukaj ne govori s svojim možem, temveč s taščo. Ruta in Naomi sta imeli očitno zelo ljubeč odnos. Nenazadnje ju je povezovala boleča izguba Rutinega moža in Naominega sina. Skupaj sta preživeli veliko let v deželi Moab ter tam delili veselje in trpljenje. V Moabu je bila Naomi tujka. Predstavljam si, kako jo je Ruta uvajala v svojo domovino in ji ljubeče pomagala. Ko je napočil čas za vrnitev v Naomino domovino, ji je snaha izkazala veliko čast: obljubila je, da jo bo spremljala povsod. Tuja kultura, drug jezik in nejasne okoliščine, ki so čakale Ruto, zanjo niso bile ovira in razlog, da zapusti Naomi. Prijateljstvo med njima je bilo tako globoko, da sta želeli vse doživeti skupaj.

Navdušuje me ta trdna in ljubeča vez med njima. V tem prijateljstvu je šlo za to, da sta druga drugo zares videli. Šlo je za zaznavanje tega, kar drugo osebo zaposluje, za izrekanje spodbudnih besed in tudi za molk, ko je potrebno. To prijateljstvo je premagalo državne meje, tuje jezike in globoko žalost.

Ruta se ni odločila le za novo deželo, temveč tudi za to, da bo tašči stala ob strani v vsem, kar bi se lahko zgodilo. Predvsem pa se je odločila za življenje z Bogom, ki ji je bil sprva tuj, a ga je vzljubila tudi skozi prijateljstvo z Naomi. Ruta je izpovedala: ”Tvoj Bog je moj Bog.”

Tudi mi smo lahko takšen blagoslov drugim. Vabim vas, da molite za svoja prijateljstva. Ljudi, ki so vam blizu, v molitvi izročite Božjim rokam. On lahko naredi veliko več, kot si lahko predstavljamo.

Mirijam Martín Díaz

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025