Večina otrok obožuje otroška igrišča. Tudi meni so se zdela povsem sprejemljiva, ko sem bila majhna, vendar sem sovražila tobogan. Zdel se mi je preveč strašljiv. Medtem ko so se moji vrstniki z veseljem in vriskanjem poganjali v neznano, sem jaz od strahu otrpnila na vrhu tobogana. Nobeno kričanje in prerivanje od zadaj me ni moglo pripraviti do tega, da bi se upala pognati v negotovost. Mislim, da sem se bala občutka izgube nadzora in tega, da bi na koncu treščila ob tla. Obstajal je le en način, da sem se spustila: moj oče je moral stati na koncu tobogana, da bi me ujel.

Pred več kot 3000 leti si je ženska iz majhnega feničanskega mesta drznila narediti največji skok, kar jih človek lahko naredi – skok vere. In to je bilo vse prej kot enostavno. Zrla je smrti v oči. Videla je umreti svojega moža. Vsak dan je oprezala za oblaki na jasnem nebu in kljub številnim razočaranjem upala na dež. Že prej je začela varčevati z moko in oljem, da bi preživela do konca suše. Toda vedela je, da je vse zaman. S sinom bosta kmalu začela stradati. In takrat je to vdovo obiskal Elija, jo prosil za kruh in ji obljubil, da bo Bog zvest.

Vdova iz Sarepte je za trenutek oklevala, nato pa je skočila v negotovost. Njen velikanski skok se lahko meri v nekaj kapljicah olja in prgišču moke. Eliju je prinesla zadnje, kar je imela.

Zgodba te ženske me spominja na moje izkušnje z otroškega igrišča. Od takrat sem se znašla v situacijah, ki so bile precej večji izziv od tobogana, vendar me je včasih prav tako strah, ko opazim, da izgubljam nadzor nad življenjem. Vdova iz Sarepte me spodbuja, da si upam skočiti v neznano, ker vem, da je moj nebeški Oče vedno tam, da me ujame. Odločitev za vero takrat postane skok veselja, saj varno pristanem v Božjem objemu.

Chantal Klingbeil

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025