Na velikonočno nedeljo zjutraj je nekaj žensk prišlo h grobu, da bi mazilile telo svojega Gospoda. Jezus je bil najverjetneje položen v grob, ki je bil zaprt s kotalnim kamnom, kar je bilo na Orientu običajno za grobnice. Za ta skalni blok je bil narejen žleb, po katerem se je kamen lahko premikal sem in tja, ko je bil na vrsti naslednji pokop. Na poti tja so ženske razmišljale, kdo bi jim lahko odvalil kamen, saj je bil zelo velik (Mr 16,4).

Samo evangelist Matej v svojem poročilu o Jezusovem vstajenju omenja zanimivo podrobnost: angel ”je odvalil kamen ter sédel nanj”. Izjemno je, da je angel, ki je očitno povzročil potres, popolnoma brez napora odmaknil ogromno skalo, ki je zapirala grob in je bila povrhu še zapečatena ter zastražena. Kot v potrditev svojega dejanja je nanjo še sédel. Kot bi hotel reči: ”Zdaj nihče več ne more preprečiti Gospodovega vstajenja.”

Simbolika te podobe presega sam dogodek vstajenja. Kamna ni več! Koliko velikih skal in majhnih kamenčkov nam na naši življenjski poti jemlje sapo, nas ovira pri hoji naprej, nas omejuje in nam krati možnosti za razvoj. Kot nagrobniki pritiskajo na nas. Pomanjkanje naklonjenosti v otroštvu, omejene možnosti izobraževanja, neljub poklic, diskriminacija in ustrahovanje, duševne obremenitve, težke bolezni in izgube.

Moč vstajenja ne velja le za mrtve, temveč tudi za tiste, ki so pokopani pod takšnimi kamni. Vstali Gospod lahko odvali skale mojega življenja, da lahko spet svobodno zadiham. Da, Gospod je zares vstal, in tudi jaz lahko primem njegovo roko ter vstanem v življenje.

Heidemarie Klingeberg

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025