Po poročilu Evangelija po Janezu je Jezus učencem pri zadnji večerji pripovedoval o novi zemlji in svojem ponovnem prihodu. Omenjal je tudi, da za vsakega pripravlja bivališče.

Pri tem in drugih poročilih o novi zemlji me navdušuje, da v prvi vrsti ne gre za vstopne pogoje, torej ne za to, kdo sme in kdo ne sme na novo zemljo.

Da, dobro se zavedam, da isti Janez v pismu laodikejski cerkvi to označi za mlačno. Mlačne pa bo zvesta in resnična priča, začetek Božjega stvarstva, izpljunila iz svojih ust (Raz 3,14.16). Toda že čez nekaj vrstic Stvarnik vabi, naj odpremo vrata in ga povabimo noter, da bi skupaj z njim jedli.

Ko sem bil še mlad pastor, me je moj osebni zdravnik povabil na večerjo. Bil je Palestinec; spoprijateljila sva se in imela živahne pogovore o situaciji na Bližnjem vzhodu. Povabil je veliko svojih prijateljev in kolegov in sedeli smo okoli velike mize. Na sredini je bila velika skleda z bogato jedjo. Obrnil se je k meni in pojasnil, da je dokaz zaupanja to, da vsi jemo iz iste sklede – in to brez pribora.

Tudi omenjena zadnja večerja je bila Jezusov dokaz zaupanja učencem.

Jezus v povezavi z novo zemljo vedno znova poudarja, da si želi biti z ljudmi. Današnja uvodna svetopisemska vrstica izpostavlja, da nam prav zato pripravlja bivališča in se želi vrniti. V molitvi pravi: ”Oče, želim, da bi bili vsi /…/ z menoj tam, kjer bom jaz” (Jn 17,24; prevod iz nemščine). Na zadnjih straneh Svetega pisma je ta misel še dodatno poudarjena: Bog želi prebivati z ljudmi – želi biti z nami (Raz 21,3). Čudovita misel! To skupnost lahko začnemo že tukaj in danes ter jo nadaljujemo v večnosti. S tem v mislih vam želim blagoslovljen dan.

Stephan Brass

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025