Jabéc – ”bolečina, prinašalec bolečine”. Kakšno nehvaležno ime! Predstavljaj si, da te vedno tako kličejo in pozdravljajo. ”Kosilo, prinašalec bolečine!” ”Pridi sem, prinašalec bolečine!” ”Dober dan, gospod Bolečina!”

Za njegovo mamo je bilo njegovo rojstvo tako travmatična izkušnja, da jo je za vedno ohranila v spominu z imenom, ki ga je dala sinu – in mu s tem nalepila etiketo.

Ime je znamenje.  To je usoda, iz katere ni izhoda. Toda Jabéc ni bil pripravljen sprejeti tega življenjskega gesla, ki mu je bilo vsiljeno. Obrnil se je k Bogu in vztrajal pri njem, ker je vedel, da lahko Gospod obrne človeško logiko na glavo. Molil je molitev, ki je tako polna egoizma, da je že nesramna.

Ko to berem, pomislim, da nekdo verjame, da je življenje z Bogom kot koncert po željah poslušalcev. Molitev kot čarobna formula za popolnoma brezskrbno in uspešno življenje? Malo naivno, kajne? Življenjska realnost nas kot kristjane uči, da težave najpogosteje ne izginejo kar tako z molitvijo.

Zato je še bolj presenetljiv zaključni stavek v Prvi kroniški knjigi 4,10: ”In Bog je naklonil, kar je prosil.” Kratko in jedrnato, kakor je včasih značilno za Sveto pismo – na žalost tudi takrat, ko bi radi imeli še kaj več informacij, da bi bolje razumeli spremljajoče okoliščine. In s temi besedami Jabéc spet izgine.

Ostane le njegova molitev – poučna lekcija o radikalnem, otroškem zaupanju? Ali nam nekaj primanjkuje, ker ne prosimo (prim. Jak 4,2)? Ali so naša pričakovanja do velikega Boga preveč zadržana? Le brez lažne skromnosti! Bog nas rad preseneča. Spodbuja nas, da od njega pričakujemo velike stvari – več njegovih blagoslovov, veliko več. Pogosteje molimo Jabécovo molitev!

Gerhard Gregori

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025