Pod naslovom ”Zemlja v zemljo” je sodobna umetnica Madeleine Dietz iz Mannheima leta 2024 ustvarila sakralno delo, ki ga označuje kot intervencijo. Razumeti ga je treba kot spodbudo za postni čas, postavljeno pa je bilo v notranjosti cerkve ob priložnosti ”pepelnice umetnikov”. Madeleine Dietz podobno kot Anselm Kiefer dela predvsem z naravnimi materiali. Iz glinenih opek je zložila fragment zidu. Kamni ob vznožju zidu se ponovno spreminjajo v prst in stopnice do oltarja prekrivajo le še z razsutim kamenjem.

S to preprosto strukturo umetnica vzbuja raznolike asociacije. Gledalec nehote pomisli na svetopisemsko besedilo: ”/…/ dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš” (1 Mz 3,19).

Vendar zemlja (prst) ni le simbol minljivosti in propada. Zemlja so tla, v katerih in po katerih življenje nastaja, raste in uspeva. Je večplasten mikroorganizem plodnosti in ustvarjalnosti. Iz zemeljske gline je mogoče žgati opeke. Iz njih se gradijo zidovi, hiše, stanovanja, gradovi, cerkve in monumentalni kulturni spomeniki. Nekatera umetniška dela iz zemlje so se ohranila tisočletja – in še danes polni občudovanja stojimo pred njimi.

Kaj loči življenje od propada? To je Božja roka, ki ustvarja, to je njegov Duh, ki oživlja. Stvarnik oblikuje človeka iz zemeljskega prahu po svoji podobi, kot svojega sogovornika, kateremu podarja svojo ljubezen in skrb. Vdahne mu dih življenja in tako človek postane živo bitje.

Bog človeka ni ustvaril za zemeljski prah, temveč za nebesa. ”Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal” (Ps 8,6).

Bogoslužje umetnikov se konča z obljubo: ”Kepica gline, strah, kamenje, … bolečina duše – tukaj leži pred teboj in pod tvojim pogledom postaja spredeno zlato.”

Heidemarie Klingeberg

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025