Že kot mlad pastor sem nosil brado – na razočaranje starejšega vernika moje cerkve, ki je bil odločno proti bradatim moškim za prižnico. Ker tudi moji mami takrat moja brada ni bila preveč všeč, sem se na začetku daljšega dopusta obril. Novi videz ni bil všeč niti meni niti moji ženi, zato sem si jo spet pustil rasti kljub mnenju tistega vernika in moje mame.

Mar ni obžalovanja vredno, da pogosto porabimo toliko energije (pa četudi le miselne) za razburjanje o stvareh, ki so ob podrobnejšem pregledu nepomembne? Mislim na zunanjost ali vprašanja življenjskega sloga, zaradi katerih se zmrdujemo nad drugimi ljudmi. In ki, zavestno ali nezavedno, ustvarjajo ovire ali celo zidove. Mar ne bi bilo veliko učinkoviteje in lepše, če bi se osredotočili na pozitivne lastnosti svojih bližnjih? Na tisto, kar je ”ljubeznivo in hvalevredno”? Na tisto, kar si zasluži ”priznanje in pohvalo”?

Jezus je bil strokovnjak za prepoznavanje pozitivnega v ljudeh, celo v skromnih začetkih, da bi to spodbujal in jih motiviral. Če bi se Jezus iskanja sodelavcev lotil z mojim kritičnim pogledom, ne bi mogel rekrutirati dvanajstih mož – verjetno niti treh!

Grenko je, da napake svojih bližnjih opazimo takoj in se nad njimi jezimo, smo pa izjemno počasni pri prepoznavanju tistega, kar je ljubeznivo in hvalevredno. Pri tem se lahko od Jezusa še veliko naučimo.

V zvezi s tem moramo biti pozorni na to, kakšnim vplivom se izpostavljamo: ne pustimo se okužiti tistim, ki vztrajno iščejo dlako v jajcu! Na temo napak Max Lucado v enem od svojih razmišljanj piše: ”Če smo drug z drugim prizanesljivi, si ohranimo veselje /…/. To je vendar enostavno, mar ne? Ne, ni. Je pa pomembno. Življenje je predragoceno in prekratko, da bi se ves čas razburjali.”

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025