Prepoznamo jih že od daleč, a le malokdo jih zares pozna. So nekakšni neznani znanci. V našem mestecu Bad Schwartau jih vidim sedeti na klopeh na tržnici ali stati pred supermarketom. Eden je prepoznaven po svojih dolgih, plapolajočih belih laseh, drugi po modri polsteni jakni, ko se nenehno pogovarja sam s sabo. Pogosto vidim mladeniča, ki hodi naokoli s fotoaparatom in fotografira. Vse ostane pri bežnih srečanjih, pri zgolj ugibanjih o njihovem ozadju ali življenjski zgodbi.

Tudi v Svetem pismu so takšne osebe, o katerih smo brali ali slišali, a o njih ne vemo nič osebnega, včasih niti imena. Pa vendar tudi oni krepijo vero kristjanov. Mislim na izraelsko deklo pri Naamanu, ki je opogumila bolnega poveljnika in ga usmerila k Elizeju. Mislim na deset gobavcev, ki jih je Jezus ozdravil. Niti enega ne poznamo po imenu. Enemu izmed njih je bilo pomembneje, da se Jezusu zahvali, kot pa da takoj steče k duhovniku. Da, za iskreno zahvalo Jezusu je vedno čas. Današnja jutranja vrstica poroča o obsedenem iz Geraze, ki mu je Jezus pomagal. Iz vira strahu za svojo okolico je postal pravi blagoslov, ko je brez končanega študija teologije v svojem domačem kraju ljudem z veseljem pripovedoval o svoji osvoboditvi. In končno, skesani zločinec na križu. Njegova prošnja in Jezusova obljuba sta v opaznem nasprotju z drugim razbojnikom.

Prošnja ”Spomni se me” (Lk 23,42) me opominja, naj nikoli ne neham prositi. Kot osebe ti brezimni ostajajo večinoma neznani, toda z njihovimi redkimi besedami in njihovim vedenjem želi Bog tebi in meni nekaj povedati. Da, neznani znanci v našem okolju so lahko Božji namig. Bodimo odprti za srečanja z njimi brez predsodkov in naj nam čim več neznanih znancev iz Svetega pisma postane nekoliko bolj domačih. Pustimo Bogu, da nam govori tudi po njih.

Burkhard Mayer

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025