Kdor obišče cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, se mora globoko skloniti, saj je vhod visok le 120 cm. Da to ni bila prvotna višina, je jasno razvidno iz starega loka nad vhodom. Ker so plemeniti gospodje nekoč v cerkev prijahali na konjih, so vhod znižali. To naj bi ponazorilo, da k Jezusu ne moremo priti z vzvišenostjo, ampak le s ponižnostjo. Vsakdo mora sestopiti s svojega visokega konja in lahko pride k njemu le sklonjen.

Ponižnost nikoli ni bila zelo priljubljena. Nasprotno pa nam je ponos, o katerem govori izhodiščno svetopisemsko besedilo, pogosto bolj všeč. Toda Bog te lastnosti ocenjuje povsem drugače. Ponosen človek je preveč zaposlen sam s seboj, hoče vladati in odločati. Ponižen človek živi v duhu služenja.

V farizeju in cariniku v templju prepoznamo prav ti dve vrsti ljudi. Farizej se primerja z drugimi, hvali, kako visoko je nad njimi, in Bogu našteva svoje vrline. Carinik pa v svoji skromnosti ostane pri vhodu, ne čuti se vrednega, da bi dvignil pogled k nebu, ampak moli le: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« On je našel milost, drugi pa je ostal praznih rok. Jezus zaključi zgodbo z besedami: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,14).

Naš najvišji vzor skromnosti je Jezus: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezus ni bil preveč fin, da se ne bi sklonil pred svojimi učenci in jim – celo Judu – umil noge.

K ponižnosti spada tudi pogum. Koliko mirnejši bi bil ta svet, če bi vsi ljudje to lastnost malo bolj zavzeto gojili! V Božjem novem kraljestvu bo končno tako.

Gospod Jezus, varuj nas pred ošabnostjo in pomagaj nam, da se od tebe naučimo resnične ponižnosti.

Reinhold Paul

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025