Nedavno sem se pogovarjala z moškim, ki mu je pred časom umrla žena. Povedal mi je, kako rad hodi s hčerko na pokopališče in ob grobu z njo prepeva ženine najljubše pesmi. Bil je prepričan, da s tem ženi naredi veselje in da ona zagotovo “tam zgoraj” poje z njima.

Tako se ljudje tolažijo z mislimi, ki jim olajšajo žalovanje in smrti odvzamejo težo končne ločitve. Sveto pismo pa nam pravi, da vsi mrtvi ostanejo v svojem grobu, dokler se Jezus ne vrne in jih ne pokliče k vstajenju. Do takrat velja današnja svetopisemska vrstica. Da je ta beseda resnična, lahko potrdijo tudi znanstveniki. Ne glede na to, ali gre za človeka ali žival, se vsa umrla telesa razgradijo, razpadejo in se spremenijo v zemljo. Ta proces potrjuje poročilo o Stvarjenju, ki pravi, da je bil prvi človeški par ustvarjen iz zemlje. O živalih pa je zapisano, da je Bog rekel: “Zemlja naj rodi živa bitja” (1 Mz 1,24). Ljudje in živali se ponovno spremenijo v zemljo, iz katere so bili vzeti, in dih se vrne k Bogu, ki ga je dal.

Vendar Bog ni ustvaril ljudi in mnogih čudovitih bitij za kratko življenje na zemlji, temveč jih je namenil za večnost. Prva človeka sta se odločila, da bosta poslušala drugo silo, ki ju je prepričala, da ne bosta umrla, če bosta pojedla prepovedani sadež. Zaradi tega je smrt postala naša usoda. Samo eden je lahko rešil to težavo – sam Stvarnik. Iz Svetega pisma je razvidno, da je bil Stvarnik Jezus Kristus. Ta čudoviti modri planet z ljudmi, rastlinstvom in živalstvom ter toliko čudeži je nastal samo po genialnem duhu in besedi vsemogočnega Boga. In samo On, ki tako ljubi svoje stvarstvo, nam je lahko omogočil večno življenje s svojim utelešenjem, smrtjo in vstajenjem. Ni pomembno, ali te pokopljejo v grobu v krsti, te upepelijo ali tvoj pepel raztresejo, pomembno je le, da je tvoje ime zapisano v nebesih (Lk 10,20).

Marli Weigt

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025