Kako čudovito je, da lahko vidim! Tega sem se zares zavedel šele, ko sem v svoji cerkvi spoznal dve slepi osebi. Obe imata odlične osebnosti, ki me navdušujejo. Mislim, da sem se od njiju veliko naučil. Pa vendar sem imel kot oseba z zdravim vidom občasno težave s prepoznavanjem in videnjem stvari. Moja mama je včasih zmajala z glavo in rekla: ”A ne vidiš, kje so škarje? Kaj si slep?” Nato je sledila pripomba: ”Otroci in moški nikoli nič ne najdejo!”

Na misel mi pride risba iz stripa. Moški sedi sam pod palmo na otoku. Morski psi, prikazani s trikotniki, ki štrlijo iz vode, krožijo okoli otoka. Ko tako prežijo nanj, ni nobene možnosti, da bi se z otoka rešil s plavanjem.

Nad moškim pa visi del vrvne lestve, ki so jo verjetno spustili s helikopterja. Reševalna služba je torej že tam, vendar je moški ne vidi. Poleg tega da ne vidi dobro, ima verjetno tudi težave s sluhom, helikopterji so vendar glasni! No, to morda ni le slepota, ampak omejenost.

In prav tu pomislim na današnje svetopisemsko besedilo. Majajoče se nebeške sile se mi zdijo naravnost strašljive. Toda kako pogosto se moja čutila oklepajo takšnih zunanjih okoliščin, ki sem jim na videz brezupno izpostavljen? Prepogosto vidim le težave in se prepustim strahovom. Vse, kar moram narediti, je, da spremenim smer svojega pogleda. Zakaj ne pogledam navzgor, kjer je moj Odrešenik, moj Zveličar? On želi, da se dvignem navzgor, da me navda z upanjem. Želi me potolažiti tam, kjer se stvari zdijo mračne. Želi mi dati oporo tam, kjer sem svojo izgubil. Ponuja mi nešteto priložnosti za moje življenje. Nenehno želim gledati vanj ter prepoznati in izkoristiti priložnosti, ki mi jih daje.

Wolfgang Wurl

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024