Jezus je bil spet v Betsajdi v Galileji. Ljudje iz vasi so k njemu pripeljali slepega moža. Jezus naj bi se ga dotaknil in ga ozdravil. Slepega je prijel za roko in ga odpeljal iz vasi. Pljunil mu je na oči, položil nanje roke in ga vprašal: ”Vidiš kaj?” (v. 23). Moški je dvignil pogled in rekel: ”Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa” (v. 24). Jezus je ponovno položil roke na moževe oči in mož je vse jasno videl ter bil ozdravljen slepote.

Kako nenavadna zgodba o ozdravitvi! Pljunek na slepe oči. Pljunek – nekaj nečistega, zaničevalnega. In zakaj se je to moralo zgoditi zunaj vasi? Ali naj ljudje ne bi izvedeli za to nenavadno ozdravitev?

Med celotnim postopkom ozdravljenja izstopa tudi to, da je mož pogledal navzgor, ko mu je Jezus govoril (v. 24). V Jezusu je ta človek imel nekoga, na katerega se je lahko obrnil. Jezus je še drugič položil roke na moža. Tudi sama se pogosto počutim enako. Tako zelo sem depresivna ali ujeta v svoje misli ali skrbi, da sploh ne gledam več na Jezusa, ampak le na svoje skrbi. Takrat je moj pogled na življenje zamegljen, tako kot pri slepcu. Ali ste to doživeli tudi vi? Jezus nas mora včasih še enkrat spodbuditi, da lahko razumemo, kaj nam želi povedati s svojo besedo.

Ko ga prosimo za pomoč, je njegova podpora pogosto drugačna, kot si predstavljamo. Ali sprejmemo to drugačno vrsto pomoči? Ali jo sploh znamo prepoznati ali pa pričakujemo in sprejemamo le pomoč, ki ustreza našim pričakovanjem?

Ta slepec se je popolnoma prepustil Jezusovi milosti, sledil njegovi besedi in naredil, kar je od njega zahteval Odrešenik sveta. Želim nam to odvisnost, to zvestobo in to predanost Jezusu. On bo tudi nas dvignil in ozdravil na vse načine.

Kathi Heise

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024