Nekega vročega poletja so delavci prekrivali streho naše hiše. Delati so začeli, še preden smo zjutraj šli od doma, in ko smo se zvečer vrnili, so bili še vedno zaposleni. Bili smo zelo zadovoljni z njihovim delom in predanostjo. Prijazno smo jih pozdravili in se od njih poslovili ter jim skušali polepšati bivanje pri nas. Tu in tam jim je moja mama po službi prinesla kaj hladnega za piti, jim pripravila hrano ali jih pogostila s sladoledom.

Ko so končali delo na strehi, so se mami zahvalili za gostoljubje. Pet moških, ki so bili v tistem trenutku podobni sramežljivim dečkom, ji je nekaj previdno izročilo. Iz ostanka skrilavca so skrbno izdelali srce. Eden od njih je rekel: ”Še nikoli nismo doživeli, da bi kdo bil tako dober do nas. Hvala vam za gostoljubje.”

Njihova ljubeča gesta je mamine oči napolnila s solzami. Ne samo, da so nam obrtniki naredili čudovito novo streho, njihovo izjemno slovo nam je pokazalo, da so bili za nas na neki način kot angeli. Srce iz skrilavca je našlo svoje mesto na komodi na hodniku in me vsakič, ko grem mimo, spomni, da so nam ti možje prinesli blagoslov.

Naš najboljši zgled gostoljubnosti je Jezus. Vedno je imel odprto srce in odprta vrata za bližnje, ne glede na to, od kod so prihajali, kaj so počeli v preteklosti in kaj so drugi govorili o njih. ”Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci” (Mt 9,10).

Posnemajmo Jezusov zgled in se do bližnjih vedimo ljubeče in gostoljubno.

Mirijam Martín Díaz

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024