V nedeljo po Jezusovi smrti so se ženske, ki so ga spremljale med njegovim poslanstvom, odpravile balzamirat njegovo telo, kar je bilo zadnje dejanje poklona njihovemu Učitelju, Kralju in Bogu. Tudi po očitnem porazu niso mogle drugače. Zagotovo jih ni vodilo le spoštovanje, temveč predvsem ljubezen in zvestoba. Presenečene so namesto trupla našle prazen grob, odvaljen kamen in dva moška v svetlečih oblačilih.

Tam so slišale veselo novico o vstalem Jezusu Kristusu – novico, ki je spremenila vse. Tam se je začelo novo obdobje. Človeštvo je zdaj lahko upalo na nov začetek, v katerem življenje zmaga nad smrtjo in upanje seže čez brezup, sovraštvo in uničenje.

Presenetljivo je, da prvi, ki so o tem slišali in posredovali to sporočilo, niso bili učenci, torej tisti, ki se jih običajno najhitreje spomnimo, ko gre za Jezusove sledilce; tisti, ki so z njim sedeli za mizo in katerih pogovori so bili zapisani, da bi se iz njih lahko učili; tisti, ki so pozneje oblikovali zgodnjo Cerkev. Ne. O tem revolucionarnem dogodku so izvedeli šele za nazaj. Tokrat so se osebe iz druge vrste preselile v prvo.

Zlasti v Jezusovem času so bile ženske v družbi komajda vredne omembe. Skrbele so za hišo, kmetijo in posel, ko pa je šlo za verske obrede, izobraževanje itd., so bile nepomembne in nevidne. Nenadoma pa so se znašle v središču pozornosti. V tem je Sveto pismo legendarno. V njem so cenjene tiste neopazne osebe – tokrat ženske – ki so imele funkcijo služenja. Bile so neposredno vpletene v takratne dogodke in se tako razumsko kot čustveno zelo približale vstalemu Jezusu. Dano jim je bilo to nadvse pomembno poslanstvo. S tem ni bilo poudarjeno le sporočilo o vstajenju, temveč tudi to, da pri Bogu šteje vsak človek.

Jessica Kaufmann

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024