Na steni v moji kuhinji je veliko pisanih razglednic z vsega sveta. Iz San Francisca, Hanoja, Sydneyja, Santiaga de Chile, Dublina, Prage in celo iz Überlingena ob Bodenskem jezeru na Švabskem morju. Pred leti sem si jo poslal sam, za šalo. Prav na sredini te zbirke visi nekoliko večja slika. Na njej je nekaj ljudi, ki držijo pet črk: JEZUS. Sliko sem obrnil na glavo. Zakaj? Po eni strani je Božji Sin središče mojega življenja, po drugi strani pa je s svojimi včasih radikalnimi izjavami popolnoma spremenil moje življenje. Na boljše, seveda.

Ni nepomembno, kaj je naše središče, saj z napačnim središčem življenje ne teče gladko. Za nekatere je v središču zdravje, drugi so osredotočeni na delo in vse drugo je temu prilagojeno. V središču življenja večine ljudi so otroci, družina, uspeh in priznanje. Še posebej težko postane, kadar je v središču pozornosti lastni ego, saj takrat vse povezujemo s seboj in nimamo več trdne točke v življenju.

Kaj pa, če se središče pokvari? Martin Luter je z izjavo ”Na kar obesiš svoje srce, to je tvoj bog,” udaril žebljico na glavico. Ključno vprašanje se glasi: Ali sami nekaj postavimo v središče svojega življenja ali pa za svoje središče izberemo Boga?

Pavel v Pismu Rimljanom jasno pove: Jezus je središče sveta, cerkve in našega življenja; tja ga je postavil Bog. Vse izhaja iz njega in teče k njemu. On je trden tudi v največjih obremenitvah. Z njim kot središčem dobijo vsi drugi deli našega življenja svoj pomen in mesto. Ni jim treba tekmovati med seboj, ampak se dopolnjujejo. To nam pomaga in organizira naše življenje ter nas pomirja.

Vse religije so iztegnjene roke ljudi k Bogu, toda samo Jezus je iztegnjena Božja roka k nam.

Horst Jenne

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024