Ali je Bog zadovoljen z mano? Besedilo pravi, da je tako, vendar se ne morem zares sprijazniti s to mislijo. Ta občutek mi je tuj. Pogosto mislim, da bi morala živeti na Bogu bolj všečen način in pokazati veliko boljši ”nastop”.

”Bog je namreč zadovoljen s svojim ljudstvom …” – torej tudi z menoj. Ali lahko te besede vzamem resno? Tudi drugi del te vrstice ne relativizira, temveč jo še podkrepi: ”… čudovito pomaga bednim.” Božje naklonjenosti se ne da odvrniti s tem, kakršna sem.

Zakaj sem Bogu všeč? Ne more biti zato, ker tako blestim. Nisem takšna. Bolj se mi zdi, da sem bedna. Bog ve, da tega ne zmorem. Toda od kod mu naklonjenost do mene? Zakaj sem mu všeč? Ali je slep od ljubezni?

Ob razmisleku naletim na še eno besedilo o naklonjenosti: ”Gospodu je bilo všeč, da si vas napravi za svoje ljudstvo” (1 Sam 12,22). Bog se vmeša v celotno zgodbo. Všeč mu je, da se poveže z mano. Predlaga poroko. Poroči se z mojo bedo. Prostovoljno.

Misel, da sem Bogu všeč, me gane. Skorajda osuplo ga vprašam: Bog, ali misliš resno? Ali sem ti res všeč? Ali sem ti tako zelo všeč? Čutim, kako posebno je to zame.

Bog me ima rad. To mi poboža srce, zaradi česar stojim malo višje, malo bolj pokončno. Bog me ima rad! In zdi se mi, da sem na to tudi malo ponosna. Lahko bi tekla po ulicah in vpila: ”Poglejte! Bog me ima rad!”

Kaj pa, če bi Bog vedno znova govoril točno to: ”Všeč si mi.” In kaj, če bi vse, kar Bog počne, poganjalo to, da mu je všeč, kar dela zame. Da to rad dela. Da mu je všeč, da sem njegov otrok. Da mu je všeč, da mi pomaga, da me rešuje, da mi dela dobro.

Sveto pismo pravi natanko to: Bog me ima rad. Vse, kar naredi zame, naredi rade volje. To mu je všeč. Všeč sem mu. Moram se navaditi na to misel.

Stephanie Kelm

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024