Ena od osrednjih tem Jezusovega življenja je bil poziv k odpuščanju, zato izjava v enajstem poglavju Evangelija po Marku ni presenetljiva. Toda kaj je Jezus z njo v resnici mislil? Iz konteksta je jasno razvidno, da odpuščanje ni povezano le z mano, ampak tudi z mojimi bližnjimi. Ko Jezus večkrat poziva k vzajemnemu odpuščanju, ima v mislih več kot le osebno oprostitev krivca od krivde, sramu in slabe vesti. Ne gre le za opravičilo, ampak tudi za zelo konkretno prošnjo za mir in popravilo škode.

V tem kontekstu je pastorica Mpho Tutu napisala knjigo o južnoafriškem procesu doseganja resnice in sprave. V njej opisuje afriško razumevanje tako imenovanega miru ubuntu. Prevod se glasi: ”Jaz sem, ker smo mi.” Tu je predstavljena nova izkušnja vzajemne povezanosti. Odpuščanje tako postane prostor sejanja semen za boljšo prihodnost celotne skupnosti. Gre za upanje na boljše in ozdravitev celotne zgradbe našega življenja.

Ustno opravičilo je le prvi korak, ki vodi k iskrenim dejanjem in popravilu zaradi preteklega trpljenja. Brez popravila škode besede ”žal mi je, odpusti mi” zgolj pozivajo žrtve, naj vzamejo radirko in izbrišejo poškodbe, ki so jih povzročili storilci. S tem so tisti, ki so imeli v rokah uničevalno orodje, oproščeni krivde svoje krutosti, pohlepa, predsodkov in nasilja, hkrati pa so ohranjene koristi, ki jim jih je prineslo njihovo napačno ravnanje. Vendar novi mir ne deluje tako. Brez popravila škode samo odpuščanje ne prinaša miru in ničesar ne ozdravi.

V tem smislu ima Jezus v mislih dvoje, ko govori o odpuščanju: prošnjo za mir in konkretno popravilo škode. Zdravljenje in posvečenje potekata na ta način. Naj to uspeva v naših cerkvah in osebnih odnosih.

Wolfgang Dorn

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024