Ko sem pred mnogimi leti s prijatelji z avtomobilom potoval po Afriki, smo se ob atlantski obali peljali tudi skozi Benin in Togo v Zahodni Afriki. Prišli smo na idejo, da bi testenine kuhali z morsko vodo. Vodo smo zajeli v lonec, dodali testenine in oboje skuhali. Kako smo bili presenečeni, ko so imele testenine povsem presoljen okus! Bile so neužitne in morali smo jih zavreči. Vsebnost soli v morski vodi je bila previsoka (3,5 odstotka). Toda če bi testenine skuhali brez soli, bi bile precej puste. Ta primer jasno kaže, da je potrebna prava količina soli, da jed postane okusna.

Sol je sestavljena iz natrijevega klorida in se združi v belo snov, ki vizualno spominja na sladkor. Sol ima že od nekdaj pomembno vlogo, ne le v prehrani, temveč tudi v industriji. Že pred srednjim vekom so jo uporabljali za konzerviranje hrane. Danes za to uporabljamo hladilnik.

Kaj nam želi Jezus povedati z današnjim svetopisemskim besedilom? Ni evangelij sol, temveč učenci, torej vsak kristjan. Nalogo kristjanov v tem svetu razumem kot vplivanje in spreminjanje okolja in bližnjih, vendar s pravo mero. Tako kot pri soli tudi tukaj velja, da je nečesa lahko preveč, zato moramo svoje okolje nenehno prežemati s primernim odmerkom in ga spreminjati na bolje, tako kot sol spreminja hrano.

Jezus na to temo poda še eno pripombo. Ko sol postane neokusna, jo zavržemo in poteptamo ter ni več uporabna. Mislim, da to velja tudi za nas: če našemu svetu in družbi nimamo več kaj povedati in ju tudi ne želimo več spreminjati, potem smo izgubili svoj namen.

Tudi danes so lahko naša dejanja koristna, pa naj gre za prijazno besedo v službi ali za to, da nekomu stojimo ob strani. Vsaka nesebična gesta šteje.

Johannes Weigmann

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024