Marca 2012 je nekdo v Gevelsbergu pri Hagnu vlomil v pet hiš in ukradel dragocenosti. V enem od stanovanj je postal lačen in v hladilniku zagledal klobaso, od katere je odgriznil kos, preostanek pa pustil za seboj. Policija je odgriznjeno klobaso vzela in uspela pridobiti DNK storilca. Vendar se genetski prstni odtis ni ujemal z že registriranim storilcem kaznivega dejanja. Šele marca 2021 je samodejna primerjava z mednarodnimi zbirkami podatkov pripeljala do storilca, 30-letnega moškega, ki je bil v Franciji aretiran zaradi nasilnega kaznivega dejanja in je moral poleg fotografije in prstnih odtisov zagotoviti tudi genetski vzorec. Po devetih letih je bil končno priveden pred sodišče.

Storilec je bil več let neprepoznan. Živel je celo v drugi državi. Vendar se ni izognil kazni. Tudi Bogu ni mogoče ubežati. Ne glede na to, kaj naredim ali kam grem, me bo našel. To je lahko zelo strašljiva misel.

Toda v Psalmu 139 Bog ni policist, ki me išče, ker sem naredil nekaj narobe. Nasprotno. Pred Bogom se ne morem skriti in se mi tudi ni treba skrivati ne glede na to, kaj sem storil. David, ki je napisal ta psalm, izpoveduje: ”Ti [Bog] me obdajaš z vseh strani, popolnoma sem v tvoji roki” (v. 5 [prevod iz nemščine]). Bog je z menoj tudi v temnih urah mojega življenja in mi želi dobro. Pozna moje vzgibe in mi želi pomagati. Zato David na koncu psalma prosi: ”Preglej me, Bog, poglej v moje srce, preveri moje želje in misli! In če sem v nevarnosti, da se oddaljim od tebe, me pripelji nazaj k sebi!” (v. 23 in 24 [prevod iz nemščine]). Nazaj k Bogu, namesto da bi se skrivali – to je pot, ki jo je vredno prehoditi.

Holger Teubert

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024