Kako nepravično! Mojzes in Aron sta samo enkrat izgubila živce. Sam zagotovo ne bi imel toliko potrpljenja s tako trmastim in nergaškim ljudstvom. Zaradi tega enega primera sta bila tako strogo kaznovana, da nista smela vstopiti v obljubljeno deželo, v katero sta 40 let vodila ljudstvo.

Kaj se je zgodilo v puščavi Cin (glej 4 Mz 20,10–12)? Namesto da bi govorila skali (v. 8), sta jo udarila. Rekla sta, da sta onadva tista, ki bosta ljudstvu dala vodo. No, to je bilo precej domišljavo: navsezadnje je bil Bog tisti, ki je naredil čudež. Četudi trdim, da se mi zdi kazen za ta spodrsljaj zelo stroga, moram priznati, da Bog svojim voditeljem postavlja zelo visoke etične zahteve.

Vendar pa vidim tudi drugo razlago te Božje sodbe, ki je usmiljena. Navsezadnje je bil Mojzes star 120 let, kar je bila tudi za tisti čas precej visoka starost. Četudi je bil njegov pogled še vedno jasen, je bil pred njim ogromen izziv, skoraj prelomni trenutek, in sicer osvajanje obljubljene dežele. To bi bila povsem drugačna naloga s povsem drugačnimi zahtevami kot prej. Mojzes je imel prave lastnosti, da je 40 let vodil svoje ljudstvo skozi puščavo, vendar je bil verjetno bolj pastir kot vojskovodja. Ne upam si trditi, da Mojzes ne bi bil sposoben svojega ljudstva dobro voditi tudi v tej novi dobi. Toda Bog ga je poznal bolje in je izbral to pot. S tem mu je omogočil prav posebno slovo. Predstavljam si Boga, kako stoji poleg Mojzesa in mu položi roko na ramo. Ta konec torej ni bil kazen, temveč izraz Božje hvaležnosti.

Hvala ti, Bog, ker nas poznaš bolje, kot poznamo sebe!

Andre Zander

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024