Pred kratkim sem pod jasno polno luno šel na kraj, kjer rad molim v nočnih urah. Bilo je vetrovno in precej hladno, na tleh pa je bilo še nekaj snega. Toda nočno nebo je bilo jasno in lepo; zvezde so utripale in luna je veličastno sijala na belo pokrajino. Na robu gozda sem se za nekaj časa ustavil in se zahvalil Bogu za njegova velika dela in ljubezen.

Nato sem premišljeval o svetlosti bele nočne pokrajine. Drevesa so bila rahlo prekrita s snegom; pogled nanje je bil čudovit. Bilo je tako svetlo, da je bilo mogoče jasno videti obrise dreves in gora; celo pot se je videla.

Na misel mi je prišlo današnje svetopisemsko besedilo iz Evangelija po Mateju in pomislil sem na ”našo luč” in na luč našega Boga.

Luna ni svetleče telo, temveč jo osvetljuje sonce. Njena svetloba se nato odbija in osvetljuje temno zemljo. Ali ni tako tudi z Bogom in nami?

Jezus pravi: “Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12). Ko njegova luč zasije v našem srcu, lahko svetimo in pustimo, da On sveti tistim, ki so v temi. Naš Gospod in Odrešenik nam je naročil, naj iz hvaležnosti in veselja zaradi njegovega čudovitega vodstva in ljubezni posredujemo ljudem njegovo luč ljubezni in milost, da bodo tudi oni zasijali s to lučjo.

On nas želi vsak dan napolniti s svojo svetlobo, ki jo izžarevamo v svet, tako kot luna prenaša sončno svetlobo na našo zemljo.

Jezus pravi: “Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši” (Mt 5,14.15).

Zato tudi danes iz hvaležnosti in ljubezni do našega Boga razsvetlimo nekoliko ta temni svet z Božjo svetlobo!

Hvala ti, Bog, za tvojo čudovito luč, tvojo ljubezen, toplino in dobroto do nas!

Paul Gerhard Wiesenberg