Med listanjem neke knjige sem našla staro knjižno kazalo s pravkar citiranima vrsticama, ki sta me spomnili na ta psalm. Psalm 121 je ena od 15 tako imenovanih romarskih pesmi, ki so jih Izraelci peli na poti v Jeruzalem. Jeruzalem je bil v tistem času versko središče Izraela. Mesto se je nahajalo v Judejskem višavju. Pokrajina je bila hribovita in gorata, zato je bila pot do tja pravi izziv vzdržljivosti. V soteskah in jamah so prežale tudi nevarnosti – razbojniki. Petje romarskih pesmi je spodbujalo in lajšalo naporno pot.

V teh vrsticah najdem lepo primerjavo z našim življenjem. Pravkar se je končalo razburljivo in razgibano leto. Smo na začetku novega leta in včasih zaradi gora ne vidimo poti. Gore predstavljajo skrbi, težave in strahove. Od kod bo prišla pomoč za naporno pot skozi novo leto? Verjamem, da pisec te pesmi tukaj ni postavil retoričnega vprašanja, čeprav bi moral biti odgovor na romanju očiten.

Pogledal je navzgor in izza gora se je približevala pomoč. Poznal je Spremljevalca, ki ga bo zvesto in skrbno pripeljal do cilja na tem nevarnem potovanju. Že v drugi vrstici je pokazal, da je Bog zanesljiv, ko ga je opisal kot Stvarnika, ki je močnejši in mogočnejši od vsega drugega.

Pisec psalma me spodbuja in tolaži, da lahko zaupam temu Bogu in v njem najdem varnost. Bog ne le opazi mojih SOS-signalov, temveč mi nudi svojo pomoč. Moje skrbi – gore – so resnične, vendar mi ni treba obupati; v molitvi jih izročim svojemu Stvarniku. On mi bo pomagal priti na cilj in poskrbel, da bom izkusil njegovo milost. Psalm se konča z besedami: “Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, od zdaj in do večnosti” (v. 8). To so dobre želje zate in zame v novem letu!

Sieglinde Wilke

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022