Naš jezik se nenehno spreminja. To vedno znova opažam tudi, ko opazujem cerkev. Ko sem kot otrok hodil v cerkev s svojimi vernimi starši, nisem razumel, zakaj se odrasli med seboj naslavljajo z brat in sestra, saj sem dobro vedel, da ta ali oni ni moja teta ali stric. Vsi smo Božji otroci, zato je bil vsak moški moj brat in vsaka ženska moja sestra, so mi pojasnili. Dobro, toda jaz svoje sorojence kličem z njihovimi imeni. Priimek se uporablja iz spoštovanja, so mi rekli. Na srečo se je to spremenilo, saj v mnogih cerkvah in na cerkvenih srečanjih opažam, da se tudi “nebeške” brate in sestre zdaj kliče po njihovih imenih in ne po priimkih.

Med razmišljanjem o preteklosti sem se spomnil še nečesa. Babica je na poti iz cerkve govorila, da je imel pridigar “lepo uro”. Ker sem že poznal uro, sem vedel, da je bila takšna “ura” različno dolga in včasih ni trajala niti pol ure. Še enkrat sem vprašal in odgovorila mi je, da gre za okrajšavo, ki v resnici pomeni pridigo. Samo rečeš ura in vsi vedo, da gre za pridigo. Tudi to se je spremenilo in zdaj večina ljudi preprosto reče pridiga.

Tudi Pavel v današnjem svetopisemskem besedilu razmišlja o jeziku. Priporoča, naj bodo naše besede okusne in naj znamo odgovoriti vsakemu posamezniku. Pri tem ni pomembna le vsebina, temveč so pomembne tudi besede. Še vedno se spomnim izraza “kanaanski jezik”, ki pomeni, da tako govorijo odrešeni, posebej sveti, katerih ne razume nihče zunaj njihovega kroga. Toda Pavel pravi, naj tega ne počnemo. Ko govorite o Bogu ali Jezusu in oznanjujete veselo novico, govôrite tako, da vas sogovornik razume. Ponavljam, ne gre za vsebino, evangelij se namreč ni spremenil; pomembna je izbira besed. Naj nam Bog vsak dan podeli modrost in prave besede.

Holger Hentschke

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022