Dolga pisma, debele knjige ali večstranska navodila za uporabo nimajo veliko privržencev. Na splošno imamo radi, če so stvari jasne in jedrnate. Hkrati so v razcvetu elektronske komunikacijske storitve. Potreba po komuniciranju je očitno zelo velika. Toda koliko je dodane vrednosti za vsem tem? Ali je res treba sporočati vsa svoja čustva? V primeru sodobnih načinov komuniciranja lahko prejemnik sporočilo preprosto izklopi ali ga ignorira.

Po drugi strani pa je videti, kakor da se pisec Janez in verjetno tudi prejemniki omenjenega pisma resnično zanimajo drug za drugega. Veselijo se, da se bodo spet videli – ne po videoklicu, temveč v živo.

To pismo ne govori o vsakdanjih stvareh, temveč je vsebinsko poglobljeno in izraža resnično skrb za sočloveka. Kako pogosto to občutimo v svojem življenju? Ali smo pozitivni sogovornik ali pa poslušamo le na pol? Ali se nas ljudje radi spominjajo in nas želijo znova srečati?

Seveda se nam ni treba vedno pogovarjati o svetovno pomembnih stvareh in sprejemati globokih odločitev. Dovolj je, da druga oseba čuti, da jo jemljemo resno in da se resnično zanimamo zanjo.

Zlato sredino med redkobesednostjo in govoričenjem je težko najti in je odvisna tudi od značaja. Ne glede na to pa imamo nalogo, da prisluhnemo drug drugemu in najdemo pravo mero.

“Lahko bi vam še veliko napisal, vendar je že vse povedano.” Morda se boste tega spomnili med današnjimi pogovori ali pri pisanju sporočil.

Wolfram Gauger

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022