Neki umetnostni zgodovinar je umiral. Poklicani dušebrižnik mu je pokazal podobo Križanega. Umirajoči si je natančno ogledal razpelo in iz blazine zamrmral: “Slonova kost, würzburško delo, zopf slog, zmerne vrednosti,” ter izdihnil.

Z vidika umetnostne zgodovine je vse pravilno povedal. Toda to znanje na smrtni postelji prav nič ne pomaga.

Križanje je bilo verjetno najbolj mučen način počasnega trpinčenja človeka, ki je vedel, da ga bo na koncu doletela smrt. “Pljuča se hočejo napolniti s kisikom, noge hočejo dvigniti telo, skozi prsni koš udari nova zbadajoča bolečina. Bolečine križanega človeka stopnjujejo vročina, žeja, lakota in žuželke, ki brenčijo okoli njega, se plazijo po njegovem obrazu in ga grizejo.” (Markus Spieker, JESUS. Eine Weltgeschichte, Fontis Verlag, 2020, str. 488.)

Popolnoma mi je jasno, da mnogi v času apostola Pavla niso razumeli te “besede o križu”. Tudi danes je mnogi ne razumejo. Če je bil križani “samo” človek, potem je šlo za kruto usmrtitev še enega mučenca med mnogimi drugimi. Če to vemo, je dovolj. Žalostno, a nič posebnega.

Če pa je bil Jezus utelešeni Bog, o čemer priča Sveto pismo, to zahteva bolj poglobljeno obravnavo dogodka in neizogibno odločitev: Ali bom vztrajal pri svojem nerazumevanju tega, da je Bog dopustil, da se je zgodilo kaj takega? Ali pa mu bom dal priložnost, da mi po Svetem pismu pokaže globlji pomen ter osrednjo vlogo križa v zgodovini sveta in morda tudi v mojem življenju?

Tisti, ki se oklepajo svojega nerazumevanja sporočila o križu, ki se na prvi pogled zdi nesmiselno, bodo izgubljeni, ker zavračajo edino rešitev za človeško izgubljenost, edini rešilni obroč, ki ga Bog ponuja vsem, ki hrepenijo po večnem življenju brez trpljenja in smrti.

Najboljše sporočilo križa je, da je križ prazen, ker je Križani vstal! Živí in spet prihaja, da odpelje domov tiste, ki mu zaupajo!

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022