Neka lepa zgodba govori o zakonskem paru, ki je imel dolga leta ustaljen obred pri zajtrku. Mož je vedno vzel žemljo, jo razrezal in lep, hrustljav vrh dal ženi. Sam se je zadovoljil z ne tako privlačnim spodnjim delom. Po več kot treh desetletjih se je po naključju izkazalo, da ima žena veliko raje spodnjo polovico žemlje, vendar ni nikoli ničesar rekla, ker je enako domnevala zanj. Zanimivo pa je, da je imel moški v resnici raje zgornjo polovico, a ker je domneval, da jo ima rada tudi žena, se je temu odpovedal in jo prepustil njej.

Ob tem se lahko nasmehnemo in občudujemo njuno predano ljubezen, ki je morda podlaga za dolgo in srečno zvezo. Hkrati pa je tu tudi neizpolnjena želja, ki sta jo po nepotrebnem trpela pri tisočih skupnih zajtrkih.

Ali je pomen današnjega svetopisemska besedila takšen? Ob obravnavi tega besedila ljudje upravičeno poudarjajo, da se prvi del stavka konča s “kakor samega sebe”. Zdrava mera ljubezni do sebe ni obsojena ali razvrednotena, temveč je dejansko razglašena za osnovo. Ni nujno, da so želje ene osebe manj vredne od želja druge osebe. Vsakdo ima svoje pravice in glede na zgornjo zgodbo bi bilo na začetku smiselno, da se o tem pogovorimo. Preprosto vprašanje in odgovor bi lahko prinesla še več sreče skozi leta.

Upoštevajmo tudi drugi del stavka, ki je tu z namenom: “Jaz sem Gospod.” To pomeni, da ljubezen do bližnjega ni v vakuumu, temveč se odvija pod Božjim okriljem. Beseda “GOSPOD”, ki je v nekaterih prevodih napisana z velikimi črkami, se nanaša na Božje ime. Opisuje Božji odnos do ljudi: “Jaz, ki sem, sem tu za vas.” Če je On tu za nas, je to lahko spodbuda, da smo tudi mi tu za druge. Ni nujno, da je naša ljubezen do bližnjega popolna samoodpoved, saj lahko imamo tudi mi želje in potrebe v tem odnosu, kar je popolnoma normalno. Če ne cenite sebe, tudi drugih ne boste cenili. Kako dobro je, da je naš Bog realist.

Matthias Müller

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022