Danes je minilo natanko 62 let od tega, ko sem po radiu poslušal novice o veliki viharni plimi v Hamburgu. Pravi obseg opustošenja in število smrtnih žrtev (več kot 300) sta postala očitna šele čez nekaj dni. Posledic se je začela zavedati tudi krizna ekipa, ki jo je vodil Helmut Schmidt, takratni senator za notranje zadeve. Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film o tej katastrofalni poplavi leta 1962.

Po potopu je Bog dal Noetovi družini obljubo, navedeno v današnjem uvodnem svetopisemskem besedilu. Obljubil je, da ne bo nikoli več svetovne poplave. Kot vidno znamenje svoje obljube je Bog uvedel pojav mavrice (1 Mz 9,12–17).

V zvezi s to obljubo je zanimiv razlog za potop: “[N]a zemlji narašča človekova hudobija in vse mišljenje in hotenje njegovega srca [je] ves dan le hudobno” (1 Mz 6,5). Ko je Noe po tem, ko je lahko odšel iz ladje, prinesel Bogu zahvalno žrtev, se je Bog odločil: “Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka”, čeprav je vedel, da je bilo “mišljenje človekovega srca […] hudobno od njegove mladosti” (1 Mz 8,21). Kaj lahko iz tega sklepamo?

Očitno je Bog uvidel, da kazenski ukrepi ne morejo veliko pomagati pri omejevanju širjenja hudobije in greha na zemlji, saj imajo ljudje že od padca Adama in Eve grešna nagnjenja. To je odgovor na vprašanje, ki se pogosto zastavi po vsakem nasilnem dejanju s hudimi posledicami: “Zakaj Bog tega ni ustavil?”

Jezus je zgodbo o plevelu in pšenici uporabil, da bi učencem razložil, “naj oboje skupaj raste do žetve” (Mt 13,30) – “sinovi kraljestva” in “sinovi hudiča” (v. 38). Žetev se bo zgodila šele ob Kristusovi vrnitvi. Do takrat je pomembno, da zvesto sledimo Jezusu ter da smo potrpežljivi in budni. “Ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod,” je rekel Jezus (Mt 24,42).

Werner E. Lange

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022